Dostopnost arhivov za gibalno ovirane osebe postaja vse pomembnejši del razprav o vključujoči družbi in enakih možnostih. Prispevek predstavlja rezultate terenskega pregleda dostopnosti Pokrajinskega arhiva Maribor – Enote za Prekmurje v Murski Soboti in Zgodovinskega arhiva Celje, ki smo ga izvedli v Društvu za mobilnost invalidov Moja pot. Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri so prostori arhivov fizično dostopni uporabnikom na invalidskih vozičkih in katere rešitve se izkazujejo kot dobre prakse. Analiza potrjuje, da novogradnje, kot je murskosoboški arhiv, uspešno vključujejo načela univerzalne dostopnosti že v načrtovalni fazi, medtem ko starejši objekti, kot je celjski arhiv, kljub posameznim prilagoditvam pogosto še ne dosegajo sodobnih standardov. Prispevek opozarja tudi na pomen zakonodajnega okvira, ki javnim ustanovam nalaga zagotavljanje enake dostopnosti za vse uporabnike, ter izpostavlja, da je fizična dostopnost več kot tehnični pogoj – je izraz spoštovanja človekovih pravic. V zaključku poudarjamo, da digitalizacija arhivskega gradiva ne more nadomestiti pomena osebnega dostopa do arhivov. Fizično dostopen arhiv omogoča enakovredno izkušnjo raziskovanja, sodelovanja in učenja.