Fran Venturini je kot slovenski učitelj občutil v svojem življenju težo boja za narodov obstanek. Razvil je bogato glasbeno dejavnost kot učitelj v slovenskih šolah na Tržaškem, kot skladatelj slovenske umetne in ljudske pesmi, kot zborovodja številnih pevskih zborov, kot organizator kulturnega delovanja na Tržaškem in v Ljubljani. Skrbel je za obnovitev glasbenega in kulturnega življenja, za zborovsko literaturo, organiziral in sodeloval je na zborovodskih tečajih, pri delovanju prosvetnih društev in Glasbene matice v Trstu, kasneje med vojnama pa tudi v Ljubljani. V času izgnanstva je svoj čas namenil komponiranju in petju zborovske pesmi. Bil je prijazen, skromen, široko razgledan učitelj, ki je doživel obdobje fašističnega režima, strahove in revščino, ki jo je sprejemal pokončno in neupogljivo. Vojnim grozotam in režimu se ni uklonil temveč se jim je zoperstavil z glasbo. V ta namen je napisal skladbe posvečene vsem padlim med vojnama, skrbel za materni jezik in narodno zavest Slovencev na Tržaškem.