Avtorica se v biografski in kulturnozgodovinski študiji ukvarja z življenjsko potjo učiteljice Jadvige Golež (1911–1944), ki jo je tragično prečila druga svetovna vojna, in to v specifičnih razmerah odporništva v Mariboru na meji kulturnih svetov in presečišču nacionalnih mitov. Že v začetku nacistične okupacije je Mariborčanka, ki je v letih pred vojno učila v ljudski šoli v Šmartnem ob Paki, delovala odporniško, od srede leta 1943 do pomladi 1944 pa je bila osrednja osebnost v mreži učitelja Dušana Špindlerja, tedaj glavnega organizatorja mariborskega odporniškega gibanja. Bila je članica Okrožnega odbora OF in Okrožnega komiteja KPS ter prva sekretarka mestnega odbora Slovenske protifašistične ženske zveze. Po odhodu v partizane spomladi 1944 je postala namestnica politkomisarja Lackovega bataljona, po njegovi priključitvi Pohorskemu odredu pa je tudi sama odšla na Pohorje. Še naprej je opravljala kurirsko službo na Gorenjsko, nato je bila članica okrožnega odbora OF v Slovenskih goricah. Avgusta 1944 je po izdaji in aretaciji Gestapa ter mučenju v zaporniški celici napravila samomor. Tragična biografija učiteljice ilustrira trd in zanesljiv prodor ženskega spola v javni prostor v letih druge svetovne vojne in posebej v epohi po njej.