Članek poskuša spodbuditi k razmišljanju o odgovornem poučevanju o težkih temah iz zgodovine. Te so povezane z vojno, zločini, nasiljem in trpljenjem. Poučevati o teh temah ni enostavno, a je pomembno, saj želimo pri učencih in dijakih doseči obsodbo teh dogodkov in pojavov ter njihovo zavezo, da se bodo v življenju odločali za mir, strpnost, sožitje in spoštovanje človekovih pravic. Zato učitelji pri poučevanju o težkih temah sledimo didaktičnim usmeritvam, nekatere so izpostavljene v članku, in se izogibamo pristopom, ki jih didaktična stroka prepoznava kot neustrezne za poučevanje o travmatičnih temah (npr. igra vlog in simulacija (žrtev, krvnik), grozljivo fotografsko in filmsko didaktično gradivo, suhoparno naštevanje statističnih podatkov o žrtvah). V članku je prikazana usoda slovenskih izgnancev med drugo svetovno vojno skozi življenjsko zgodbo izgnanke Antonije Senčar. Primer vključuje vse elemente formativnega spremljanja (in sicer namene učenja, kriterije uspešnosti, osebne cilje, zastavljanje vprašanj, samovrednotenje), s čimer dijakom omogoča soustvarjanje učnega procesa, jih usmerja k aktivnejši vlogi in trajnejšemu znanju. Tudi s slednjim pa nasprotujemo nestrpnosti in sovraštvu.