Preskrba s hrano je osnovna potreba vsake družbene skupnosti. Ker spada hrana do danes med tiste prekarne dobrine, od katerih je najtesneje odvisna blaginja, v osnovi pa preživetje najširših plasti ljudi in s tem relativni mir, sta imeli sposobnost in moč zagotoviti ter razpolagati s hrano vedno pomembno vlogo pri vzdrževanju oblasti in zato velik političen pomen. Zaradi družbenega prestiža prekarnih dobrin pa so hrana in vzorci prehranjevanja služili tudi kot simbolni pokazatelj vključenosti v skupnost. V t.i. skupnostih primarne ustnosti, kjer so bili zbori polnopravnih članov glavni forumi, na katerih so opravljali najpomembnejša pravnorelevantna dejanja, so njihovo veljavnost utrjevali z obredi skupnega zaužitja hrane. Ti so služili tako za podkrepitev kolektivnega spomina, kot tudi za potrditev zaveze k spoštovanju sprejetega ter s tem pripadnosti skupnosti. Avtorica v razpravi, s katero nadaljuje svoje interdisciplinarno delo (Ritus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah: model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva. Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002), predstavi analizo starih pravnih izrazov gospod in pojezda ter možna sklepanja o z njimi poimenovanih realijah.