Prispevek bo nadaljevanje študije »Prva svetovna vojna in Slovenci« iz leta 1993, v kateri je bila predstavljena slovenska zgodovinska, spominska in publicistična literatura o 1. svetovni vojni v obdobju 1918 – 1992, torej se bo osredotočila na zadnji dve desetletji slovenske zgodovinske produkcije, izluščila bo temeljne teme in poudarke. V obdobju 1994 – 2014 je bil porast vsakovrstne literature o 1. svetovni vojni skokovit, v posameznih segmentih sta slovensko zgodovinopisje in publicistika sledila tematikam, ki jih raziskuje (predvsem) zahodnoevropsko zgodovinopisje; slovenska historiografija si prizadeva vzpostaviti primerjalno držo do problematik, ki jih odpira zahodnoevropsko zgodovinopisje, spričo zgodovinskih okoliščin pa more nekatere tematike vednarle obravnavati tudi iz transnacionalnega zornega kota. V zadnjih dveh desetletjih beležimo skoraj popoln umik nekaterih tematik, ki so krojile (slovenski) spomin na 1. svetovno vojno v času med obema svetovnima vojnama, ter njihovo »zamenjavo«, predvsem s tematiko soške fronte, a tudi z njenim vseobsegajočim vplivom na življenje v slovenskih deželah. Podobno kot evropsko zgodovinopisje zadnjih 20 let, ki prelomnico v pisanju o vojni postavlja v leto 1992, ko je bil odprt muzej in mednarodni raziskovalni center Historial de Peronne, moremo v slovenskem zgodovinopisju zabeležiti leto 2004/2005 kot tisto, v katerem je potekal večdisciplinarni simpozij velika vojna in Slovenci in kulturni zgodovini vojne utrl raziskovalno pot. Navkljub pozitivnim premikom pa še vedno ne moremo govoriti o sistematičnem raziskovanju tematike 1. svetovne vojne.