V prvem delu prispevka avtor na podlagi vizitacijskih zapisnikov in podložniških zapuščinskih inventarjev obravnava demografske podatke župnij Solčava in Luče v 17. stoletju. Postavlja jih v kontekst poljedelstva in živinoreje obravnavanih kmetij, kmečkih zalog, kmečkega trgovanja in kmečkih premoženj, podatkov o slabih letinah na istem območju v poznem 17. stoletju, primerja jih s podatki popisov 1869, 1880 in 1890. Kljub vmesni uvedbi krompirja je bilo število prebivalstva v 17. stoletju visoko, kar sovpada z rezultati iz alpskega sosedstva. Rezultati hkrati omogočajo kritično ovrednotenje Kosove uporabe Blaznikovega količnika 7,6 prebivalcev na hišo. V drugem delu prispevka avtor obravnava izbrane nivoje institucionalizirane in ne formalno organizirane pomoči v času prehranskih kriz kot so pomoč sosedov, sorodnikov, članov vaške skupnosti, zemljiških gospostev (npr. toleriranje zaostankov dajatev, spregled dajatev, v izjemnih primerih nudenje nepovratne pomoči), notranjeavstrijskih centralnih organov v primeru odločanja o pomoči deželnoknežjim podložnikov ipd. Poudarja vpletenost podložnikov v trg, tudi če gre za zelo odmaknjena območja. Ker so nekatere naravne nesreče povzročile trajno nerodovitnost ali izgubo nekdanjih kmetijskih zemljišč, referat s poudarkom na poplavah obravnava tudi tedaj prisotne ukrepe za nadomestitev oz. vnovično ureditev izgubljenih kmetijskih zemljišč in ukrepe za preprečevanje vnovičnih podobnih naravnih nesreč.