Prispevek kaže nekatere značilnosti misijonskega delovanja F. Pirca (v misijonih od 1835), ki so mu v slovenski cerkveni zgodovini dale izvirno mesto. Gre za njegov odnos do indijanskih plemen, med katerimi je deloval, in do slovenskega okolja, kamor se je vrnil leta 1873. Nakazane so nekatere razlike med njegovim delom ter misijonsko metodo škofa Friderika I. Baraga.